Tradicionalni slovenski zajtrk

Tudi na PŠ Zagradec smo imeli tradicionalni slovenski zajtrk. Učenci in učitelji smo se razveselili domačih dobrot, po zajtrku pa preživeli dopoldne z vsebinami povezanimi s čebelarstvom, zdravim načinom življenja in ekologijo.

Kruh za tradicionalni slovenski zajtrk je bil iz pekarne Mišmaš, maslo iz Ljubljanskih mlekarn, med smo naročili pri Renati Kutnar iz Krke, mleko je bilo s  kmetije Zabukovec iz Krke ter jabolka iz kmetije Erjavec iz Gorenje vasi.

Pri zajtrku smo obnovili zlata pravila vedenja za mizo. Ne bo odveč, je jih ponovimo še kdaj…

»Bonton in olika človeka sta slika.«

ZLATA PRAVILA ZA MIZO

Vzamemo si čas za umirjen obrok za mizo, z ugasnjeno televizijo, brez časopisa, tablice, računalnika, telefon p utišamo.
Pred jedjo si umijemo roke.
Doma si pred začetkom obeda zaželimo »dober tek«, na uradnih kosilih in večerjah pa »dober tek« zaželi gostitelj, prav tako nazdravlja gostitelj.
Obedovati začnemo, ko so vsi postreženi in ko se za mizo usede gostitelj oz. doma tisti, ki je hrano pripravil.
K obedu ne pridemo z žvečilnim gumijem.
Pri mizi sedimo vzravnano, za dlan odmaknjeni od mize, na vsej površini stola, ne na robu stola in se ne gugamo, noge so na tleh, ne prekrižane ali zvite, temveč sproščeno druga ob drugi.
Komolci so ob telesu, ne naslanjamo jih na mizo. Na mizi so dlani do zapestja.
Prtiček razgrnemo na kolena, ne zatikamo za ovratnik, srajčne gumbe ali kravatno iglo.
S prtičkom si obrišemo usta in roke.
Ko zaključimo z jedjo, položimo prtiček s čisto stranjo navzgor levo od krožnika.
Pri mizi ne čistimo ali grizemo nohtov, se ne češemo, šminkamo, ne zehamo, ne vrtamo po nosu; če nastane potreba po očiščenju nosa, ga čim tišje obrišemo z žepnim robcem, ne s prtičkom, še bolje v diskretnem okolju.
Zobotrebcev pri mizi ne uporabljamo, če se hrana zatakne, gremo raje v toaletne prostore, nikakor pa si zob si ne trebimo z vžigalicami ali drugimi ostrimi predmeti.
Če nas med ali po obedu napade kolcanje, odidemo od mize.
Ne govorimo s polnimi usti, ne srebamo, ne cmokamo, ne žvečimo z odprtimi usti, ne oblizujemo si prstov.
Ne šepetamo sosedu na uho, ne pogovarjamo se o neprijetnih temah, politiki in boleznih, ne preklinjamo in se ne smejemo glasno.
Pravilno uporabljamo jedilni pribor.
Žlico držimo v desni roki (levičarji v levi), ročaj je v pregibu med palcem in kazalcem.
Nož primemo v desno roko (levičarji v levo), vilice pa v levo roko (levičarji v desno). Če ne uporabljamo noža, lahko vilice primemo z desno roko.
Žlico napolnimo do dveh tretjin, saj jo tako lažje nesemo k ustom.
Žlice ne prinašamo k ustom z vrhom, ampak od strani,
Če vilice uporabljamo kot lopatico (pri rižu in krompirju), so roglji obrnjeni navzgor.
Pri rezanju nož s kazalcem pritisnemo navzdol, s palcem in sredincem pa preprečimo, da bi nož zdrsnil z jedi.
Če so v pogrinjku različne vrste pribora, jemljemo od zunaj navznoter (proti krožniku).
Ko z jedjo zaključimo, nož in vilico položimo vzporedno na desno stran krožnika, z ročajema desno spodaj, konici gledata proti levi zgoraj.
Pribor odložimo trdno na krožnik, da ne zdrsne na mizo ali na tla. Pribora ne polagamo na prt ali prtiček.
Mahanje, kazanje ali žuganje s priborom ni spodobno.
Položaj pribora sporoča gostitelju in kuharju, kako zadovoljni smo bili s hrano.
Ne raztegujemo se čez celo mizo, da bi nekaj dosegli.
Ob podajanju hrane in krožnikov sta obvezni besedi »prosim« in »hvala«.
Ne nagibamo se nad mizo oz. nad krožnik; hrano nesemo k ustom.
Krožnika ne dvigamo k ustom in ga ne poližemo.
V krožnike in sklede ničesar ne pomakamo.
Hrane ne okušamo iz servirnih posod.
Ne stresamo jedi na sosedov krožnik niti je ne jemljemo z njega.
Ne naložimo si zvrhanega krožnika, vzamemo večkrat po malem, sicer dajemo vtis sestradanosti.
Kadar si hrano nadevamo sami, vzamemo toliko, kot je bomo pojedli.
Juho ohladimo z mešanjem, ne s pihanjem in je ne pijemo s krožnika.
Kruh položimo na krožniček za kruh, odlomimo košček in ga namažemo, celo rezino lahko namažemo le pri zajtrku.
Krompir režemo, ga ne tlačimo z vilicami, špagetov ne režemo.
Jed solimo in popramo potem, ko smo jo že poskusili.
S prsti lahko jemo pecivo, kruh, nekatere vrste sadja, školjke, rake, artičoke, svinjska rebra; perutnine pa ne. Z roko lahko iz ust vzamemo le koščice sadja.
Če določene pijače ne želimo piti, kozarca ne prekrivamo z dlanmi, ga ne umikamo, ampak se zahvalimo in pijačo vljudno odklonimo.
Glasno mešanje tekočih jedi in pijač (npr. kave, čaja) je nevljudno. Žličke, s katero mešamo,ne oblizujemo.
Vljudno prosimo za dodatno porcijo in se zahvalimo za postrežbo.
Otroci ne smejo jemati jedi pred starejšimi; počakati morajo, da jim postreže mama ali pa si šele za starejšimi vzamejo sami.
Otroci ne smejo prisotnih opozarjati na to, kateri kos mesa imajo najraje ali pa si ga celo sami naložiti na krožnik.
Otroci ne smejo imeti glavne besede, le vljudno odgovarjajo na vprašanja starejših.
Ko so otroci postreženi, se morajo glasno in vljudno zahvaliti, ne zamrmrati v brado.
Mačkam in psom med jedjo ne mečemo kosti ali mesa.
Ne dajemo pripomb na pripravljeno hrano.
Do hrane imamo spoštljiv odnos.
Na koncu pogostitve se zahvalimo gostitelju in strežnemu osebju.
V šolski jedilnici brez prerivanja počakamo v vrsti.
Ostanke hrane odnesemo na za to pripravljeno mesto.
Malicamo in kosimo le v dogovorjenem času in prostoru.

Učenci izbirnega predmeta šolsko novinarstvo so med učenci izvedli kratko anketo, ki je vsebovala dve vprašanji, in sicer:

1. Ali doma ješ zajtrk, preden greš v šolo?
2. Kaj najpogosteje ješ za zajtrk?

Rezultati ankete so sledeči:

Izsledki ankete: v oddelkih 3.Z, 4.Z  in 5.aZ vsi oz. skoraj vsi učenci jejo doma zajtrk, preden gredo v šolo, v 8.Z dve tretjini učencev, v vseh ostalih oddelkih pa približno ½ učencev.

ZAKLJUČEK: naredimo nekaj za svoje zdravje, vzemimo si čas za zdrav zajtrk, ko vstanemo, in izboljšajmo to statistiko!

Učenci in učenke izbirnega predmeta šolsko novinarstvo

[Prikaži kot predstavitev]